ANTON AŠKERC
pesnik, duhovnik, prevajalec, arhivar, popotnik, urednik
Največji slovenski epski pesnik se je rodil na Globokem ali Senožetah pri Rimskih Toplicah 9. januarja 1856, umrl pa je v Ljubljani, 10. junija 1912. Z njim je pesniški realizem na Slovenskem dosegel svoj vrh, pri Aškercu pa se je še posebej odražal v njegovem izrazitem socialnem čutu in neizprosni družbeni kritiki. Po končani osnovni šoli v Šmarjeti pri Rimskih Toplicah ter končani gimnaziji v Celju se je vpisal na mariborsko semenišče in leta 1880 postal duhovnik. Ker se je kot bogoslovec razvijal v svobodomisleca, so ga cerkvene oblasti pogosto kazensko prestavljale iz ene odročne štajerske župnije v drugo. Leta 1898 se je zato po številnih sporih s cerkvenimi oblastmi predčasno upokojil ter do smrti vodil ljubljanski mestni arhiv. Na to mesto ga je imenoval ljubljanski župan Ivan Hribar. Zaslovel je s svojo prvo pesniško zbirko Balade in romance ter drugo pesniško zbirko Lirske in epske poezije.
Mejnik
Aškerčev Mejnik je balada, saj ustreza vsem glavnim značilnostim te pripovedne (epske) zvrsti. Pesem je najprej izšla v Ljubljanskem zvonu leta 1887. Je prva realistična balada v slovenski literaturi.
Sejm bil je živ. Prodal i on je Lahom
tam par volóv.
Zakasnil se je. V pozni, temni noči
sam gre domov.
“Hm, pravijo, da ni baš varno iti
tod obsorej!
Popotnike da včasi rado straši
ob cesti tej.
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
na straži stal,
ponoči čul tam uro bíti vsako –
pa bi se bal?
Še pri Custozzi bal se nisem smrti,
zrl ji v oči –
pa tukaj mar ko dete bi trepêtal,
če list šušti?!” …
Dospe do svoje hoste … Čuj, iz teme:
“Joj! kam bi dél?”
“Kaj? – Kdo si božji? – Kam naj deneš, vprašaš? –
I, kjer si vzel!”
“Vzel sem med svojoj bil in tvojoj lastjo,
mejnik le-tá,
presádil ga skrivaj na last sem tvojo
za sežnja dva!
Oh, in sedáj, odkar moj duh odplaval
na óni svet,
nazaj ga nosim, kamen ta prekleti,
pač sto že let!
Oh, to teži!” Zabliska se: Po cesti
pred njim sopeč
pripognjen stopa sosed Vid, na rami
mejnik noseč! …
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
in ni se bal …
Kako nocoj domov je prišel s sejma,
pa le ni znal!
A čudno prinesó mu vsi novico,
ko sine svit:
“Sinoč umrl je nagle smrti sosed,
mejaš naš – Vid!”
Zimska romanca
“Pet mesecev?! … Do maja, se mi zdi,
ko kuriti nehámo že peči …
Saj veste, kaka moč je lepe žene!
Jaz ljubil njo sem, ona, ona mene.
Če vrabec sme iskati si družice,
kdo to človeku braniti bi kanil?
No, nama zákona ni nihče branil,
naravne, pravijo, so to pravice. –
Ljubezen bila vsa je dota njena,
jaz njej dal kos sem svojega – imena! …
Gospod sodnik! Prijetno tu pri vas je.
Ej gorka peč, ej ljuba ti toplota, –
ko godci godli bi okrog života!
A druga pela v koči tam pri nas je!
Ko zdajle brilo je krog prhle koče,
na oknih led je vence vil cvetoče.
Na smrt je bolna ona mi ležala,
ki črvom lačnim je življenje dala.
In jaz doma, gospod sodnik, brez dela;
brez dela pa nas eden nima jela …
Odrveni, okameni že s časom
človeku srce v revnem tem življenju
in v borbi tej za kruh in v tem trpljenju.
A bede naše odoleti glasom
več mogel nisem. Planem tja na grad:
‘Otroci zmrznejo mi v eni uri …
drv prosim malko, da se peč zakuri!’ –
‘Ha, če jih zebe, pa naj gredo spat!’
‘Gospod premilostni, pa prosim kruha!’
‘Beračem tu ne peče se, ne kuha!’
‘Obleke stare bodo morebiti,
da mogel deco golo bi pokriti’ …
‘Poberi se!’ …
Ostavil bil sem grad –
in tisto noč sem moral biti – tat!
In ‘greh je krasti,’ rekla mi je mati,
pokojna mati – Bog ji nauk plati! –
Srce imate, sodni vi gospod!
Usmilite še mojih se sirot!
Da moji ne bi to kar jaz postali,
da ne grešili bi in ne jemali:
Kar dajte z mano vred jih vse zapreti,
da jesti bodo mogli in se greti! …
Ej, draga peč, preljuba ti toplota,
tu godci godejo okrog života,
A zunaj tam kako spet s snegom mete
in v divjem plesu vihra suče pete!”