S svojih potovanj po Bližnjem vzhodu je Aškerc prinesel sadiko vrtnice damaščanke (neznane sorte). Vsako leto v prvi polovici junija vrtnica zacveti in zadiši. Njen opojni vonj ob lepem vremenu preplavlja okolico domačije. Anton Aškerc ni le pesnik, katerega številna dela so vključena v narodni literarni kanon. Dragocen je tudi njegov uredniški prispevek, saj je bil med drugim urednik Ljubljanskega zvona ter pomembnih knjižnih izdaj Prešernovih in Kettejevih del ter antologije ruskega pesništva. Bil je prvi mestni (ljubljanski) arhivar in knjižničar, navdušen popotnik – turist. Prepotoval je slovanske dežele, Grčijo, Italijo, Francijo,… in nekatere države Bližnjega vzhoda ter svoje vtise ubesedil v potopisih Izlet v Carigrad ter Dva izleta na Rusko. Na svojih potovanjih je zbiral dragoceno gradivo za svoja literarna dela (Izlet v Carigrad, Čaša nesmrtnosti …). Izredno ga je zanimal Bližnji vzhod, od koder je prinesel različne predmete, ki so razstavljeni v muzejskem delu Aškerčeve domačije na Senožetah. Prav posebna pa je zgodba Aškerčeve damaščanske vrtnice. Ko sadiko prinese iz Bljižnega vzhoda jo posadi ob hiši, kjer je preživljal svojo mladost. Kar dvakrat posveti “roži z nebesnim vonjem” prostor v črtici Izlet v Carigrad, prvič na carigrajski tržnici in drugič, ko se pelje z vlakom po Bolgariji, kjer občuduje še necvetoča polja vrtnic – “kakšen pogled mora biti po takih rožnatih poljih! Kakšna poetična žetev!” V Plovdivu Aškerc kupi pristno rožno olje in kot zanimivost – v Plovdivu je tudi ulica poimenovana po Aškercu in v bolgarski jezik je prevedena samostojna zbirka njegovih del, ki se navezujejo na Bolgarijo.
Pa vendar vrtnica, ki jo prinese na svoj dom, ni iz Bolgarije. Sadiko naj bi prejel v dar od meniha armenske cerkve. Tako pri kristjanih kot muslimanih pa so bile damaščanske vrtnice in njeni destilati obvezni pri obredih, prav tako so bile vrtnice in njihova rožna voda nepogrešljivi pri prehrani. Vrtnico, ki jo je prinesel že več kot 100 let čuvamo, ohranjamo in razmnožujemo. Prvo zanimanje je vrtnica vzbudila že v ranjki Jugoslaviji, ko se o njej začnejo prva raziskovanja. Damaščanska vrtnica velja za vrtnico z najmočnejšim vonjem, katerega izmerjeno valovanje je najvišje med vsemi rožami, zelišči, začimbami … To visoko valovanje na naše telo deluje tako, da dviga valovanje celic in s tem prispeva k njihovemu normalnemu delovanju. Z željo, da se tudi tovrstna Aškerčeva dediščina deli med ljudi, smo kot družina na podlagi posodobljenega hišnega recepta izpred 50 let razvili Žele iz cvetov Aškerčeve damaščanske vrtnice. Zanj smo prijeli certifikat kakovosti znamke Okusiti Laško, strokovno komisijo pa je zgodba vrtnice tako navdušila, da je v modelu Izvorno slovensko vzpostavila novo kategorijo – Domačije znanih Slovencev. Žele je pripravljen iz cvetov te iste vrtnice, ki jo je pred več kot stotimi leti zasadil na kraj, ki mu je vedno bil edini in pravi dom. Kljub iskanju in poznavanju izvora damaščank pa te vrtnice še nismo našli nikjer drugje, morda je tudi še edini primer te vrtnice.
Tako kot je Aškerc želel navdušiti rojake s črtico Izlet v Carigrad, da bi potovali na Bljižni vzhod. Tako se boste z vrtničnim želejem morda tako navdušili, da odpotujete na Bljižni vzhod tudi sami in pričnete iskati to vrtnico, morda jo najdete, morda pa je zaradi različnih žlahtnenj izginila in obstaja samo ta in samo ta je danes v Sloveniji poimenovana Aškerčeva damaščanska vrtnica, ki pa seveda ima svoje sorodnice na Bljižnem vzhodu. Če pa vas bo žele navdušil, da vzamete v roke samo Aškerčeva dela in jih prebirate je cilj dosežen. Gre torej za precej redek in poseben izdelek vrtnice, ki ima posebno in zelo bogato zgodovino.
